Oddelek za diagnostiko ščitničnih bolezni

Celovita diagnostika ščitničnih bolezni vključuje natančen klinični pregled bolnika, ultrazvok ščitnice, laboratorijske analize, po potrebi pa tudi scintigrafijo ščitnice in ultrazvočno vodeno tankoigelno biopsijo ščitnice. Izvajamo jo tako v sklopu ambulantne kot tudi hospitalne obravnave bolnikov,

Ultrazvok ščitnice je najpomembnejša slikovna preiskava za opredelitev bolezni ščitnice. Žleza ščitnica leži na sprednjem spodnjem delu vratu, tik pod kožo in je ultrazvočni preiskavi lahko dostopna. V zadnjih desetletjih se je kakovost ultrazvočnih aparatov močno izpopolnila, kar nam mogoča zelo natančen pregled ščitnice in različnih sprememb v njej. Z ultrazvokom lahko izmerimo velikost ščitnice in morebitnih tvorb (nodusov/gomoljev/vozličev oziroma cist) in opredelimo njihovo strukturo.

Laboratorijske analize so predstavljene na povezavi do Oddelka za klinično radiokemijo in laboratorijsko medicino.

Scintigrafija ščitnice sodi med funkcijske nuklearno-medicinske preiskave. Z njo ocenjujemo delovanje ščitničnega tkiva, saj preiskava temelji na sposobnosti aktivnih ščitničnih celic, da kopičijo jodid in podobne anione s pomočjo posebne transportne beljakovine v svoji membrani (Na⁺/I^- simporter). Za preiskavo uporabljamo radioizotope, ki sevajo žarke gama (najpogosteje ^99mTc, ki ga injiciramo v veno, ali ¹²³I, ki se zaužije), ki jih nato lahko zaznamo z gama-kamero.

Ultrazvočno vodena tankoigelna biopsija omogoča opredelitev narave ščitničnih nodusov in diagnostiko vnetij ščitnice. Indikacijo za biopsijo postavi specialist za bolezni ščitnice (tirolog) na osnovi kliničnega, ultrazvočnega in scintigrafskega pregleda žleze. S to preiskavo pridobimo kapljico celic, iz katere pripravimo citološki preparat in ga nato pobarvamo. Citolog poda oceno preparata v skladu s sistemom Bethesda za klasifikacijo citoloških slik.