Linkedln Instagram Twitter Youtube   
 slo 
 eng 
 
 

KLINIKE IN ODDELKI

 

Pediatrična klinika

 

KO za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo

• Naročanje in obiski

• Navodila

• Zgodovina

 

Zgodovina

Otroška nevrologija v Sloveniji

Za začetek otroške nevrologije v Sloveniji štejemo leto 1954, ko so napredne ameriške Slovenke darovale tedanji ljubljanski otroški kliniki 8-kanalni elektroencefalograf znamke Eden. Profesor Jože Jeras je od tedanjega vodstva klinike dobil nalogo, da dragoceni aparat uvede v pediatrično diagnostiko.

Profesor sam o tistem obdobju piše takole: “Pediatrija je bila na kliničnem področju usmerjena predvsem v bolezni prebavil in dihal, po drugi strani pa je reševala predvsem probleme puerikulture, preventivne in socialne medicine. Umrljivost dojenčkov je bila 6%, v svetovnem merilu pa je pediatrična stroka prispevala zgolj 2% publikacij. Organizirane oblike pediatrične nevrologije marsikje v razvitih državah Evrope pa tudi v ZDA še ni bilo. Ob najsodobnejšem ameriškem elektroencefalografu smo bili brez knjig in revij, ki bi nas poučile o tehnologiji in metodologiji elektroencefalografije. Rojstni kraj otroške nevrologije torej ni bil na kliničnem področju, temveč v laboratoriju!”

Istega leta (1954) je bil ustanovljen prvi slovenski dispanzer za epileptične otroke, ki je obravnaval tudi druge nevrološke bolezni otroškega obdobja. Temu se je kmalu pridružil še hospitalni oddelek za obravnavo živčno bolnih otrok, ki ga je kasneje vrsto let uspešno vodila prim. Ivica Tivadar. Skupaj s prof. Jerasom sta leta 1973 pri ameriški založbi izdala v angleščini napisano knjigo z naslovom Epilepsije pri otrocih.

V tem obdobju se je po zaslugi prim. Tivadarjeve zelo razmahnilo tudi multidisciplinarno in timsko delo, ki so ga zaokroževali pogosti skupni sestanki otroških nevrologov, nevroradiologov, nevrokirurgov in nevrologov za obravnavo odraslih, ki so takrat prihajali na kliniko kot konzultantje pri kliničnem delu, predvsem prof. Peter Žiža.

V sedemdesetih letih je bil ustanovljen republiški register rizičnih novorojencev, ki ga od samega začetka dalje vodi prof. Milivoj Veličković Perat. V omenjeni register večina slovenskih porodnišnic še vedno prijavlja tiste novorojenčke, pri katerih obstajajo dejavniki tveganja, ki bi lahko pomembno vplivali na kasnejši otrokov razvoj in nevrološko stanje.

Za habilitacijo takih otrok z motnjami v razvoju skrbi posebna skupina strokovnjakov, ki se stalno podiplomsko izobražuje na posebnih področjih razvojno-nevrološke obravnave (t.i. Bobath tečaji) in izbranih področjih otroške nevrologije (podiplomski študij otroške nevrologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani).

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta se razmahnili predvsem ambulantna dejavnost in otrokom prijaznejša funkcionalna diagnostika, ki se izvaja “ob postelji” ali celo “na domu”. Poleg ambulantne obravnave otrok z nevrološko boleznijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani (letno skoraj 4500 pregledov), obstajajo po vsej Sloveniji tudi otroški dispanzerji s posebnimi ambulantami, ki poleg omenjenih otrok z motnjami v razvoju, obravnavajo tudi druge nevrološke bolezni otrok. Obstajajo pa tudi drugi večji hospitalni centri za nevrološko obravnavo otrok, prevsem v Mariboru, Celju, Slovenj Gradcu in Šempetru.

Čeprav se je število postelj v primerjavi s številom v osemdesetih letih občutno zmanjšalo (le 35 postelj na dveh oddelkih Pediatrične klinike v Ljubljani), se je hospitalizacija izrazito “intenzivirala”, predvsem na račun skrajševanja ležalne dobe, ki je v zadnjih letih dosegla prav neverjetno (tudi na evropski ravni zavidljivo) povprečno raven 2,5 dneva. Tako kratko ležalno dobo smo dosegli predvsem na račun izrazito usklajenega dela in v naprej zasnovanega načrta poteka diagnostike in zdravljenja.

Laboratorij za funkcijsko diagnostiko otrok in mladine z nevrološkimi boleznimi se je obogatil predvsem z digitalnimi aparati, ki omogočajo diagnostiko ob postelji, predvsem klasično elektroencefalografijo in meritve vzbujenih potencialov oziroma senzorično encefalografijo. Digitalizacija omogoča varčnejše shranjevanje podatkov in možnost prenosa posnetkov in izvidov preko računalniške mreže.

V zadnjih dvajsetih letih smo razvili tudi obposteljno digitalizirano diagnostiko srčno-dihalnih motenj pri otrocih in mladostnikih ter diagnostiko motenj, ki se pojavljajo v spanju, ki jo lahko izvajamo kar na otrokovem domu.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil ustanovljen Center za epilepsije otrok in mladostnikov, ki ga vodi prim. Igor M. Ravnik. Naloga centra je skrb za celostno obravnavo otrok in mladostnikov z epilepsijo, svetovanje otrokom in njihovim staršem ter timska obravnava bolnikov z najhujšimi oblikami epilepsije, t.i. trdovratnimi epilepsijami. Center tesno sodeluje z Ligo proti epilepsiji Slovenije.

Otroška nevrologija še vedno ohranja “podedovani” koncept multidisciplinarnega pristopa, kar vključuje tedenske kozilije s strokovnjaki sorodnih področij (nevrofiziologije, nevrokirurgije, nevroradiologije, neonatologije in nevrorehabilitacije), po potrebi pa k sodelovanju pritegne tudi strokovnjake iz tujine.

Od leta 1985 poteka tudi redna konzultantska izmenjava z nevropediatričnim oddelkom bolnišnice Al-Sabah v Kuvajtu.

prof. dr. David Neubauer, dr. med.

O zdavstveni negi v otroški nevrologiji

Razvoj zdravstvene nege v otroški nevrologiji se nanaša na razvoj nevrološke znanosti in na strokovni razvoj zdravnikov nevrologov pediatrov. Medicinske sestre so pridobivala znanja od starejših kolegic in od zdravnikov. Bile so inovatorke na svojem področju, orale so ledino in postavljale strokovne temelje za razvoj nevrološke zdravstvene nege.

Začetek Nevrološkega oddelka sega v leto 1954. Takrat so napredne ameriške Slovenke Pediatrični kliniki podarile EEG aparat, ki je omogočil razvoj otroške nevrologije. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih so bili na nevrološkem oddelku hospitalizirani otroci z različnimi obolenji. Bolniki z nevrološko motnjo pa so ležali po celotni kliniki, saj je prevladovala delitev pacientov glede na starost otroka in ne glede na patologijo. A trakt je bil namenjen otrokom do tretjega leta starosti, C trakt pa starejšim od treh let.

V sedemdesetih letih so se višje medicinske sestre na polikliniki izobraževale iz področja EEG-ja, kar jim je omogočilo delo na bolniškem oddelku otroške nevrologije. Dr. Ivica Tivadar je podpirala uvajanje medicinskih sester s specialnimi znanji iz otroške nevrologije in epileptologije. Zaradi boljše obravnave pacientov z epilepsijo je uvedla natančen pisni in ustni opis napadov, ki so ga sestre podajale na vizitah.

Poudarek nege nevrološkega bolnika je bil na osnovni zdravstveni negi, prehrani otroka, varovanju bolnika, gibanju ter specifični negi bolnika z epilepsijo. Veliko otrok je prihajalo umazanih, imeli so garje ali uši. Zdravstvene nege telesa, lasišča, nohtov je bilo veliko, kopalnica je bila vedno polna. Medicinske sestre so iskale najboljše pristope k motorično oviranemu otroku ali bolniku z duševno manj razvitostjo, skušale so učinkovito pristopiti k bolniku z epilepsijo ter celovito pripraviti male bolnike na diagnostično terapevtske postopke. Poškodbe ob epileptičnih napadih so bile pogoste, zaščitnih čelad ni bilo, napadi so bili trdovratni, protiepileptične terapije pa malo. Oddelek ni bil primerno opremljen za tovrstno patologijo.

Sestre so se izobraževale same, obiskovale so sejme, iskale boljše materiale in bolj primerne pripomočke za zdravstveno nego nevrološkega bolnika. Pogosto so improvizirale kar ob postelji bolnika, lastne ideje so implementirale v prakso. Invalidski voziček je bil redek, zato so ga po njihovi zamisli priredili iz vozička za prevoz plinskih bomb. Za varnost agresivnih bolnikov so uporabile lastno iznajdljivost, varovalnih pripomočkov ni bilo. Manšete za pritrditev rok ali nog ob posteljo so bile na voljo šele v osemdesetih letih, v devetdesetih letih pa so bili nabavljeni posebni v ta namen izdelani varnostni pasovi. Zagotavljanje varnosti otrok je bila ena od najpomembnejših nalog medicinskih sester.

Ob praznikih ter ob sobotah in nedeljah je bilo hospitaliziranih veliko otrok, izhodov preko vikenda ni bilo. Socialni faktor družine bolnega otroka je imel pomembno vlogo. Matere so bile fizično in psihično izčrpane, zavodska obravnava je bila v povojih, dnevnih vrtcev ni bilo, bolnišnica je imela pogosto vlogo zavoda. Zaradi pomanjkanja prostora so bolniki ležali po dva ali trije skupaj na eni postelji. Ležalna doba je bila dolga, obiski omejeni. Prvi televizijski ekrani so bili nabavljeni s pomočjo donacij. Mali otroci so se jih zelo razveselili, ker so jim krajšali dolge dneve v bolnišnici.

Možnosti izobraževanja so bile v tistih časih majhne, vendar so se sestre potrudile in iskale znanje na predavanjih. Pri tem jih je podpirala glavna sestra Pediatrične klinike gospa Ošterbenk. Za strokovni razvoj so bile zelo pomembne »splitske« šole. Napredek so doprinesla tudi interna izobraževanja – npr. ogled zavodov (Ig, Dornava,…). Medicinske sestre so pridobljeno znanje prenesle v vsakodnevno prakso. Otroku prijazni medicinski pripomočki in materiali so omogočili lažje delo z nevrološkim bolnikom. Stanovanje za starše naših malih bolnikov iz oddaljenih krajev Slovenije je omogočilo vsakodnevno vključevanje staršev v negovalni proces. Pomemben strokovni premik so doprinesli standardi zdravstvene nege s točno določenimi postopki. Poudarek nege nevrološkega bolnika je ostal na opazovanju bolnika. Navkljub težkim časom za uvajanje sprememb se je napredek odrazil pri izboljšanju kadrovskega normativa. Na nevrološkem oddelku je izobraževanje vsekakor obrodilo sadove.

Za delo na Nevrološkem oddelku je potrebno veliko potrpežljivosti, osebje mora imeti poseben smisel za delo s prizadetimi, drugačnimi otroci, kar velja še danes. Pogoji za delo so bili težki. Pomanjkanje negovalnega kadra so reševale medicinskih sestre iz drugih republik nekdanje Jugoslavije.ki so za kratek čas prihajale v Slovenijo. Slovenščine niso znale, zato jih je bilo potrebno poleg uvajanja v strokovno delo učiti tudi našega jezika.

Biti medicinska sestra na nevrološkem oddelku je v prejšnjih časih pomenilo dodatno fizično in psihično obremenitev. Zdravstvena nega je vedno podpirala napredek. Ekipa medicinskih sester je praktično iz nič oblikovala dobro razvit sistem in organizacijo nege otroka z nevrološko motnjo. Vsa pohvala za njihovo delo v preteklosti in sedanjosti.

Judita Kolenc, viš.med.ses., univ.dipl.org.

VIZITKA VIZITKA
KO ZA OTROŠKO, MLADOSTNIŠKO IN RAZVOJNO NEVROLOGIJO
Bohoričeva ul. 20
1000 Ljubljana

T: (01) 522 92 49

pediatrija.jpg
Pediatrična klinika na Bohoričevi 20
PREDSTOJNIK
Doc.dr. Damjan Osredkar, dr. med.,
T: (01) 522 92 73
 
GL. MED. SESTRA
Judita Kolenc, viš.med.ses., univ.dipl.org.
T: (01) 522 87 91
Fax: (01) 500 40 70
 
BV_CerfOznake_EN15224_B