Začelo se je s čisto povprečnim prehladom, nekaj dni po pozitivnem brisu na novi koronavirus pa je bil prof. dr. Adolf Lukanović, dr. med., dolgoletni strokovni direktor Ginekološke klinike, odvisen od umetnega predihavanja in v umetni komi. Sledili so novi zapleti, tudi odpovedi življenjsko pomembnih organov, a po dveh mesecih je znova zadihal s svojimi pljuči in zdaj, kot zadovoljno pove, dobro okreva. Prepričan je, da gre zasluga za njegovo preživetje in ozdravitev kolegom infektologom, ki uživajo ugled tudi v svetovnem merilu, je pa, opozarja, koronakriza vnovič razgalila mačehovski odnos družbe do zdravstva, ki se zrcali tudi v nevzdržnih razmerah na infekcijski kliniki. Strah pred vnovičnim jesenskim razmahom respiratornih okužb, tokrat s covid-19 vred, je po njegovem mnenju še kako upravičen.

»Imel sem običajne znake prehladnega obolenja, celo brez pretirano povišane telesne temperature. Sredi tedna sem bil v kontaktu z osebo, ki je bila kasneje pozitivna na novi koronavirus, konec tedna pa sva govorila po telefonu glede mojega počutja in rekel sem, da sem še vedno zelo utrujen, to je bil pri meni glavni simptom. V nedeljo zvečer me je obvestila, da je bil bris pozitiven in takoj naslednji dan sem šel tudi sam na infekcijsko kliniko,« se zgodnjemarčevskih dni, ko so se v Sloveniji začele množiti okužbe, spominja prof. Lukanović.

Po pozitivnem brisu na novi koronavirus so mu predlagali hospitalizacijo, nad čemer pa sam ni bil navdušen, priznava, saj se mu je zdelo, da njegovo počutje razen utrujenosti vseeno ni tako slabo. »A k sreči sta bila z mano sin, sicer specializant ginekologije, in mlada, zelo strokovna zdravnica infektologinja, ki sta vztrajala, da me sprejmejo. V ponedeljek sem tako ostal pri njih in stanje, kar se tiče dihalne funkcije, se je hitro poslabšalo do te mere, da so me v četrtek morali priključiti na mehansko predihavanje, torej ventilator. Sledila sta skoraj dva meseca, ko sem bil v umetni komi, iz tega časa pa se ne spominjam popolnoma ničesar.«

»Stotisoči mrtvih po svetu niso dovolj«
Na začetku našega pogovora je prof. Lukanović poudaril, da se ni želel medijsko izpostavljati. Zlasti na začetku okrevanja, ko še ni bilo jasno, kako se bo njegovo zdravljenje izteklo, je takšno pozornost kar krčevito zavračal. »Zdaj, proti koncu zdravljenja, ko mi kaže dobro, pa me je vodja rehabilitacije v URI Soča, doc. dr. Primož Novak, prepričal, da bi bilo smiselno in moralno na mestu, da to zgodbo povem tistim, ki ne razumejo in ne sprejemajo epidemije. Očitno stotisoči mrtvih po svetu niso dovolj, da bi jo vzeli resno.«

Vidno razburjen nadaljuje: »Ravno včeraj sem bil v trgovini, kjer je stal gospod s transparentom »Covid epidemija – čista izmišljotina«. Žena me je komaj ustavila, da se z njim nisem zapletel v spor. Ne morem verjeti, kakšen odnos imajo posamezniki! Nekateri ljudje so neodgovorni in premalo sprejemajo resnost tega obolenja, kar bi se gotovo pokazalo, če v marcu ne bi sprejeli tako ostrih ukrepov. V resnici pa še zdaj ne vemo, ali se bo epidemija širila v jesenskem času in v kolikšnem obsegu jo bodo preventivni ukrepi zajezili. Preprosto ne razumejo: iz na videz banalnega prehlada se lahko bolezen razvije do te mere, da resno ogrozi življenje.«

Izjemna strokovnost v katastrofalnih okoliščinah
»Infekcija covid-19 prizadene najprej pljuča, povzroči hipoksemično respiratorno odpoved, nato pa se kot domine začnejo rušiti organski sistemi. Slednje je seveda povezano tudi s starostjo in predhodno kondicijo organizma. Najprej odpovedo ledvice, potem jetra, nato začne popuščati srce, vse to se je zgodilo pri meni,« pojasnjuje sogovornik, ki je prepričan: »Če ne bi bilo tako strokovnega in skrbnega zdravstvenega nadzora vseh kolegov, udeleženih v mojem zdravljenju, se bi lahko zdravljenje drugače zaključilo. Posebej moram izpostaviti strokovnost ekipe Infekcijske klinike, predvsem prof. Jereba in njegovega tima. To so ljudje, ki jih odlikuje visoka strokovnost in se o njih in o njihovem delu v javnosti še premalo sliši .«

Potem ko se je prebudil iz umetne kome, je bil sprva navdušen nad dejstvom, da je sploh preživel in nad vrhunsko nego na intenzivnem oddelku klinike. Ko so ga premestili na navadni oddelek, pa je postal pozoren na slabosti, na pogoje, v katerih delajo zaposleni. Opazoval je mlade medicinske sestre v zaščitnih oblekah, t. i. skafandrih, ki so svoje delo opravljale strokovno in predano. »Gre za odgovoren in naporen poklic, pri katerem se povrh vsega še sam izpostavljaš okužbi, mi pa se prerekamo glede dodatkov k plači in prenosa nadur,« je kritičen do situacije, ki, kot doda, mnoge diplomante zdravstvene nege vodi v čisto druge zaposlitve, ki so manj zahtevne in predvsem omogočajo boljše pogoje in plačilo.

Dotakne se tudi aktualne situacije v DSO-jih. »Zdaj, ko opazujemo tamkajšnje katastrofalne razmere, se kažejo grehi preteklih desetletij in posledice zanemarjanja te problematike na ravni celotne družbe. Tudi Infekcijska klinika je zaradi dotrajanosti v težkem položaju in upam, da se ne bo kmalu znašla v še težjem. Nepokretnega pacienta, ki leži dva meseca, je treba, da bi preprečili preležanine, vsakih nekaj ur obračati, a na kadrovsko in prostorsko podhranjeni kliniki to pač ni mogoče. Bolečine v križu pri bolnikih pa so tako rekoč samoumevne, če ležijo na preluknjanih vzmetnicah iz prejšnjega stoletja. A poudarjam: naš zdravstveni sistem še vedno ni slab, saj imamo v njem dobre in strokovne zdravstvene delavce!«

Zaupanje, ključ do uspeha zdravljenja
Kot eno svetlih izjem v sistemu omenja tudi URI Soča, »ki deluje visoko strokovno in tudi v sodobno urejenih prostorih«. Prav z rehabilitacijo v tamkajšnji ustanovi in z okrevanjem je zadovoljen, težav nima, si pa mora nazaj pridobiti mišično maso, ki je je v času bolezni izgubil kar 16 kg. »Treba je intenzivno delati, kar zahteva veliko motivacije. Spoznal sem, da uspešen kirurški poseg še ni zaključek zdravljenja; zaokrožata ga zdravstvena nega in nato rehabilitacija. Če odpustimo pacienta z vitalnimi funkcijami, ki pa ne more hoditi, nismo dosegli pravega uspeha; bolnik se mora uspešno vrniti v običajno življenje. Ne smemo pozabiti niti na moč psihe in avtogenega treninga: tudi zaupanje v zdravstveni sistem je pomembno, ker brez tega zdravljenje ne bo uspešno,« razmišlja prof. Lukanović.

Poudari še izjemno vlogo socialne rehabilitacije in svojcev, ki bolniku stojijo ob strani. »Kolegi so nudili moji družini vso pomoč, tudi kolegi iz tujine so nam stali ob strani in ponudili pomoč. Kontaktirali so tudiprof. Bassettija, 'prvega človeka covid epidemije v Evropi', prej predstojnika Infekcijske klinike v Udinah, zdaj v Genovi. Zgovorno je dejstvo, da je, ko so mu povedali, da sem kritično bolan in ležim na Infekcijski kliniki v Ljubljani, kot iz topa ustrelil: 'Pa saj tam so vrhunski zdravniki: Jereb, Tomažič, Beovič, Lejko …' Prepričan sem, da se je zame dobro izteklo prav zato, ker so zame skrbeli ti strokovnjaki z ugledom v svetovnem merilu,« sklene.

Prof. Adolfu Lukanoviću se je aprila iztekel mandat strokovnega direktorja Ginekološke klinike. Funkcijo je opravljal kar 12 let, a pravi, da ni še čas za upokojitev. Je pa med okrevanjem dodobra premislil, kaj je tisto, kar je v življenju resnično pomembno. »Dolga leta sem dajal prednost delu in se sebi nisem dovolj posvečal. Saj je res, da delo krepi človeka, a glavna dobrina, kot sem spoznal zdaj, po dvomesečni umetni komi, je zdravje. Zanj pa se moramo truditi, noben zdravstveni sistem ga ne more rešiti, če zanj ne skrbiš tudi sam. Vse neštetokrat slišane floskule o pomembnosti redne rekreacije in primerne prehrane, pa nekajenju in vzdrževanju zmerne telesne teže, držijo."

Alenka Klun, SOJ

Prispevek je objavljen v aktualni številki časopisa Interno. Več o vsebini>>