Instagram Twitter Youtube   
 slo 
 eng 
 
 

KLINIKE IN ODDELKI

 

PODATKI ZA PACIENTE

 

PODATKI ZA OBISKOVALCE

 

PODATKI ZA PROSTOVOLJCE

 

OBVESTILA

 

Arhiv obvestil

 

POMEMBNI KONTAKTNI PODATKI

 

PRIJAVA NEŽELENIH UČINKOV ZDRAVIL

 

POHVALE IN PRITOŽBE

 

POVEZAVE

 

STAVBE UKCL

 

RAZISKAVA MNENJA PACIENTOV

 
  45 let DTS: »Kakovostno delovno okolje za zdravnike in human prostor za bolnike« 15.9.2020

»Njegovo arhitekturo odlikuje čut za humanost, posveča jo človeku, njegovim potrebam in doživljanju prostora. Vrtec Mladi rod se s svojo eksperimentalno zasnovo in posebno obliko prilagaja potrebam najmlajših. Atrijske hiše na Borsetovi so še do danes nepresežen primer strnjene nizke stanovanjske arhitekture pri nas. Poseben prispevek mestu pa je njegov projekt urgentnega bloka Kliničnega centra v Ljubljani, ki mu je posvetil velik del svojega ustvarjanja – z željo, da bi uresničil kakovostno delovno okolje za zdravnike in human prostor za bolnike,« je moč prebrati v utemeljitvi Župančičeve nagrade za življenjsko delo, ki jo letos prejme akademik arhitekt Stanko Kristl (1922).

kristl.jpg
DTS-objekt UKC, perspektivna risba avle, arhitekt Stanko Kristl, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje

»Izjemno občutljiv arhitekt ter premišljevalec o prostoru, katerega delo in misel sta pomembno zaznamovala podobo prestolnice« sodi v prvo generacijo študentov profesorja Edvarda Ravnikarja, ki je ustvarjala izjemno prepoznavno arhitekturo 60. let, so sporočili iz Mestne občine Ljubljana, ki nagrado podeljuje. Za njegov najzahtevnejši projekt pa velja – in to arhitekt priznava tudi sam – objekt DTS (Diagnostično-terapevtski in servisni objekt), širši javnosti znan kot Klinični center.

Na novo začrtana smer bolnišnične arhitekture
Prav to jesen, natančneje 29. novembra, bo minilo 45 let od odprtja novega Kliničnega centra v Ljubljani, takrat največjega bolnišničnega kompleksa v nekdanji Jugoslaviji, ki je na novo začrtal smer bolnišnične arhitekture tudi v mednarodnem merilu, saj Kristl s sodelavci, njegova projektantska skupina je sestavljala jedro organizacije Medico engineering, ni pozabil niti na dejstvo, da je bolnišnica vpeta v vsakdanje življenje in je lahko poleg uresničevanja svoje primarne funkcije prijeten javni prostor, ki vključuje tudi nezdravstvene dejavnosti, kot so pošta, banka, kavarna, frizerski salon … 

»Bil sem asistent pri Ravnikarju in ta me je povabil, da bi to skupaj naredila za profesorja Lavriča, ki si je bil blizu z maršalom Titom. Dotlej v Jugoslaviji ni bilo bolnice z več kot 200 posteljami, tako da s takšnimi projekti nismo imeli nobenih izkušenj. Privolil sem, a pod pogojem, da nam dajo dovolj časa, literaturo, nam omogočijo študij z obiski bolnišnic in povezave s stroko v tujini. Dovolili so, a so zahtevali, da delamo 10 ur na dan, tudi sobote. Kmalu smo bili v koraku z Danci in Švedi, celo korak pred njimi, pa po ameriških vojaških bolnišnicah oziroma njihovih oddelkih za paciente, pri katerih so odločale sekunde, smo se zgledovali,« se začetkov projekta DTS, takrat popolne novosti v našem prostoru, spominja Kristl, pri 98 še vedno iskriv sogovornik.

»Projektiranje bolnišnične arhitekture je ena težjih nalog arhitektov, saj združuje izjemno kompleksne programe in tehnologijo ter hkrati sociološke in psihološke potrebe tako bolnikov kot bolnišničnega osebja,« pa razmišljanju o zahtevnosti projekta prikima Maja Vardjan, kustosinja v MAO, kjer hranijo arhiv Stanka Kristla, vključno z izvirnimi načrti in risbami, ter so nam tudi prijazno odstopili fotografije, s katerimi smo opremili ta prispevek.

Veličastna vhodna avla in barve sončnega vzhoda
»Prostorsko in programsko izjemen prostor v stavbi DTS je vhodna avla, ki omogoča poseben ritual vstopa v stavbo in deluje kot prostor srečevanja bolnikov, obiskovalcev in osebja. Odprta avla je kot javni trg, ki z različnimi programi – teh je bilo v preteklosti še veliko več – omogoča bolnikom dostop do ponudbe, ki je v drugih bolnišnicah nimajo. Tudi fleksibilna zasnova s funkcionalno delitvijo prostorov po nadstropjih ter hitra komunikacija med njimi so zagotovo elementi arhitekture, ki omogočajo njeno prilagodljivost v času,« nadaljuje poznavalka Kristlove arhitekture.

O vhodni avli Stanko Kristl sam pravi, da je želel, da bi pri zaposlenih vzbujala vtis veličastnosti, pomembnosti, torej delovnega mesta, kamor vsak dan znova vstopaš s ponosom. S stropom, obloženim z velikimi krožniki iz pločevine, ki spominjajo na ženske prsi, pa je želel arhitekt obiskovalcu dati občutek, da je vstopil v varno zavetje, kakršnega nudi dojenčku materino naročje. Kot pove, se je belini, ki jo asociiramo s klinikami in sterilnimi prostori, namenoma izognil, saj se mu je iz težkega obdobja, ko mu je v bolnišnici umrl oče, vtisnila v spomin prav hladna bela barva. Izbral je toplejšo barvno shemo, za katero ga je nekega jutra navdihnil sončni vzhod, v kombinaciji z modrimi in sivimi toni.

»Objekt DTS je arhitektura invencij, ki so bile razvite posebej za ta objekt in so aktualne tudi danes. Poudarila bi tudi atmosfero bolnišnice, ki jo je Kristl ustvaril z izjemno premišljeno izbiro barv in opreme, z vključitvijo naravne svetlobe in zelenja. Te elemente bi bilo potrebno tudi danes skrbno vzdrževati in ohranjati, saj bolnišnico spremenijo v prijeten prostor vsakdana, kar je za bolnike terapevtsko in zato ključnega pomena,« sklene Maja Vardjan.

S kakovostnim vzdrževanjem še naslednjih 45 let
Tadej Glažar, izr. prof. s Fakultete za arhitekturo, pa na naše vprašanje o tem, kako ali zakaj projekt kljubuje duhu časa, odgovarja: »Menim, da arhitektura prof. Stanka Kristla ne kljubuje duhu časa, ampak je zasnovana, mišljena na način, da živi s časom in predvsem z ljudmi, katerim je namenjena. Stavbo DTS UKC je zasnoval pregledno in jasno s humano noto sicer strukture velikega merila. Eni izmed ključnih odločitev arhitekta sta bili zasnova, ki omogoča rast, širitev stavbe navzven, ter uporaba velikih konstrukcijskih razponov, ki omogočajo spreminjanje in prilagajanje prostorov znotraj stavbe skozi čas. Zaradi premišljene zasnove in univerzalnega likovnega nagovora bo stavba DTS lahko živela in nudila prostor še naslednjih 45 let. Pomembno je ustrezno kakovostno vzdrževanje stavbe. Zato naj bo praznovanje 45-letnega delovanja priložnost, da se popravijo nekatere odločitve, ki so poslabšale pogoje delovanja zdravstvenih delavcev in bivanja pacientov v tej izjemno zanimivi in kakovostni arhitekturi, arhitekturi za zdravje, ki ima danes tudi status spomeniško varovane dediščine.«

Kristl, ki mu bodo nagrado izročili septembra, se v resnici ni nikoli zares upokojil, loti se tudi kakšnega projekta, in to kar »peš«, na roko. Živi v naselju atrijskih hiš na Borsetovi, ki jih je projektiral sam in pri katerih ne bi prav dosti spreminjal, morda le dejstvo, da zdaj nepremičnine na tistem koncu dosegajo cene, zaradi katerih so večini nedostopne, razmišlja naglas. Je pa manj zadovoljen z razvojem širšega območja UKC, ki v zadnjih petih desetletjih ni šlo vštric z njegovimi zamislimi; večkrat je potezam veljakov tudi glasno javno nasprotoval. Na prvotno idejo in nove Kristlove načrte se danes navezuje le novi urgentni blok, večdesetletna težnja avtorja se je uresničila tudi z idealno umestitvijo heliporta na vrh terapevtskih enot od intenzivne terapije, operacijskih dvoran, urgence do lekarne in oskrbe, kjer gre v urgentnih primerih za sekunde.

Alenka Klun, SOJ

 

ČB-fotografije: Janez Kališnik, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje

Izdelava makete in fotografija: Samo Kralj, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
 

Prispevek je objavljen v aktualni številki časopisa Interno. Več o vsebini>>

BV_CerfOznake_EN15224_B