Twitter   
 slo 
 eng 
 
 

IZOBRAŽEVANJE IN RAZISKOVANJE

 

Izobraževalni dogodki

 

Projekti

 

Neverjetna leta

 

Klinične študije

 

Raziskovanje v zdravstveni in babiški negi

 

Pripravništvo

 

Publikacije

 

NPK

 

ORGANIZIRANOST KLINIK

 

POSLOVANJE UKCL

 

OBVESTILA

 

POMEMBNI KONTAKTNI PODATKI

 

POVEZAVE

 

KOMISIJA ZA STROKOVNO ETIČNA VPRAŠANJA

 

PRIJAVA NEŽELENEGA UČINKA ZDRAVIL

 

KAZALNIKI KAKOVOSTI

 

ZDRAVNIK V DRUŽBI

 

ARRS PROJEKTI

V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana se pogosto odvijajo mednarodni in multidisciplinarni raziskovalni projekti, ki so zanimivi za zdravstveno javnost, pogosto pa tudi za širšo javnost. Z Javno agencijo za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije redno sodelujemo kot izvajalci raziskovalnih projektov. Nekateri naši dosežki so prav osupljivi. 

Vpliv izgube telesne teže s pomočjo zdravil oziroma s spremembo življenjskega sloga na izražanje genov in proteinov v endometriju neplodnih žensk s sindromom policističnih jajčnikov

Znanstvena izhodišča
Sindrom policističnih jajčnikov (PCOS) je najpogostejša endokrinološka motnja žensk v rodni dobi s 15 % prevalenco (1) in je obenem najpomembnejši vzrok neplodnosti zaradi anovulatornih menstruacijskih ciklusov (2). Štirideset do 75% žensk s PCOS ima tudi prekomerno telesno težo oziroma so predebele (1,3). Zaznamo tudi prekomerno izločanje luteinizirajočega hormona (LH), hiperandrogenizem, policistično morfologijo jajčnikov, odpornost na inzulin in hiperinzulinemijo. Znano je tudi, da imajo večje tveganje za razvoj sladkorne bolezni tip 2, srčno-žilnih obolenj in dislipidemij (4). Prekomerna telesna teža, ki je opredeljena kot indeks telesne mase (ITM) 25 – 29.9 kg/m2, in debelost, opredeljena kot ITM ≥ 30 kg/m2, predstavljata naraščajočo težavo sodobnega sveta.


Te ženske imajo večje tveganje, za neplodnost, pogosteje se pojavljajo spontani splavi in imajo nižjo stopnjo gnezditve. Manj je zanositev in posledično živorojenih otrok, tako v naravnih ciklusih kot tudi po postopkih zunajtelesne oploditve (ZTO) (5,6,7,8). Pri prekomerno težkih oziroma debelih ženskah s PCOS v postopkih ZTO sicer pridobimo zadostno število jajčnih celic, vendar so te v večjem deležu nezrele in tako nesposobne oploditve (9). Sposobnost jajčne celice, da se oplodi in razvije v kakovosten zarodek, je odvisna od interakcij med jajčno celico ter celicami kumulusa (KC) in granuloze (GC) (10). Preko signalnih poti se v KC in GC aktivirajo različni geni (11). Predvideva se, da lahko z analizo izražanja genov v KC in GC posredno sklepamo o kakovosti jajčne celice in zarodka, ki se bo iz nje razvil. Huang s sodelavci je pri preiskovankah s PCOS v KC odkril 59 različno izraženih genov, pretežno iz Wnt signalne poti, nastajanja citoskeleta in ekstracelularnega matriksa. Opisal je potencialne biomarkerje LHCGR, TNIK, SOCS3 za napoved kakovosti jajčnih celic in zarodkov pri ženskah s PCOS (12). Tudi Haouzi s sodelavci je ugotovil, da obstajajo razlike na nivoju izražanja genov v KC zrelih jajčnih celic bolnic s PCOS v primerjavi z normalnimi kontrolami (13). Po drugi strani pa je Bellver s sodelavci dokazal, da ni povezave med morfološko kakovostjo jajčne celice in zarodka, ki se iz nje razvije, ter ITM žensk (6). Težava raziskav, ki so iskale biooznačevalce nosečnosti oziroma kakovosti zarodka in jajčne celice je v tem, da se predlagani biooznačevalci med skupinami razlikujejo in torej še ni univerzalnega, klinično uporabnega biooznačevalca. Naša skupina je opravila raziskavo, kjer smo želeli na lastnem setu vzorcev KC validirati gene, ki so bili opisani kot biooznačevalci nosečnosti (14). Testirali smo gene EFNB2, RGS2 in VCAN in za nobenega od njih nismo mogli potrditi izsledkov prejšnjih raziskav.
Na našem setu vzorcev izbrani geni niso napovedovali nosečnosti. Ti izsledki potrjujejo, da je potrebno predlagane biooznačevalce nujno neodvisno validirati, preden jih lahko pričnemo uporabljati v klinični praksi. V drugi raziskavi smo želeli s pomočjo mikromrež odkriti genski zapis, ki bi napovedoval uspešno oploditev jajčne celice oziroma zarodka.Ponovno nismo odkrili genov, katerih izražanje bi se statistično pomembno razlikovalo med neoplojenimi in oplojenimi jajčnimi celicami oziroma med zarodki, ki se vgnezdijo, in tistimi, ki se ne (15). Vse to nakazuje, da je za uspešno vgnezditev zarodka poleg prisotnosti kakovostne jajčne celice oziroma zarodka potrebno usklajeno sodelovanje med endometrijem in zarodkom. Vgnezditveno okno je kratko obdobje v menstruacijskem ciklusu, ko so razmere v endometriju ugodne za vgnezdenje zarodka (16). Raziskave so pokazale, da debelost negativno vpliva na receptivnost endometrija (17). Bellver s sodelavci (18) je ugotovil, da se izražanje genov v endometriju normalno težkih žensk, debelih neplodnih žensk in debelih žensk s PCOS tekom vgnezditvenega okna pomembno razlikuje. 

Najbolj spremenjeno je bilo izražanje genov LIF, GPX3, PAEP, ki so povezani z receptivnostjo endometrija. V raziskavi, ki jo je izvedel Uyvari s sodelavci (19), se je izguba telesne teže s pomočjo diete in telesne vadbe pri ženskah s PCOS odražala kot povišan nivo mRNK genov, ki so povezani z inzulinskim signaliziranjem (IRSI, GLUT1) v endometriju ter povrnitev spontanih ovulacij. Za določitev vgnezditvenega okna z analizo izražanja genov v endometriju potrebujemo vzorec endometrija v lutealni fazi, zaradi česar ne moremo opraviti prenosa zarodka v istem postopku ZTO. Z analizo proteinskega profila endometrijske tekočine, ki jo izločajo celice endometrija, bi morda lahko na neinvaziven način določili receptivnost endometrija (20). Raziskave so namreč pokazale, da se proteinski profil endometrijske tekočine spreminja tekom menstruacijskega ciklusa (21, 22). Ti proteini pa naj bi imeli pomembno vlogo pri receptivnosti endometrija (23). Tako so na primer dokazali, da so koncentracije leukemia inhibitory factor (LIF) proteina statistično pomembno nižje v endometrijski tekočini žensk z nepojasnjeno neplodnostjo v primerjavi s plodnimi ženskami (24). Glede na naše vedenje, do sedaj še ni bila napravljena raziskava, kjer bi analizirali profil proteinov v endometrijski tekočini v povezavi z PCOS in ITM. Zato želimo v predlagani raziskavi določiti ali proteinski profil endometrija debelih neplodnih žensk s PCOS postane bolj podoben profilu plodnih žensk po izgubi telesne teže. Poleg tega bi z odkritjem proteinov, ki zanesljivo napovedujejo receptivnost endometrija in bi jih določali v tekočini pridobljeni iz maternične votline, lahko določili optimalen čas za prenos zarodka pri posamezni bolnici. Zarodke bi lahko prenašali v istem postopku ZTO, saj je dokazano, da vzorčenje tekočine maternične votline ne vpliva na stopnjo nosečnosti (25). Znižanje telesne teže je torej metoda izbora za zdravljenje neplodnosti povezane s PCOS, saj privede do ponovne vzpostavitve spontanih ovulacij, ureditve menstruacijskega ciklusa in znižanja serumske koncentracije testosterona (26). Poleg tega znižanje telesne teže zmanjša inzulinsko rezistenco, serumske vrednosti krvnega sladkorja na tešče, holesterola in trigliceridov (27). Znižanje telesne teže je možno doseči s spremembo življenjskega sloga (dieta, telesna vadba), farmakološko in z bariatričnimi posegi.

Predstavitev problema 

Znano je, da imajo ženske s PCOS manj možnosti tako za zanositev po naravni poti, kot v postopku OBMP. Raziskave nakazujejo, da ni povezave med morfološko kakovostjo jajčne celice in zarodka, ki se iz nje razvije, ter ITM žensk. Privede pa naraščanje ITM do pomembnega znižanja stopnje vgnezditve zarodka, nosečnosti in rojstev (6). To nakazuje, da je pri ženskah s povišanim ITM razlog za nižjo uspešnost postopkov OBMP motena receptivnost endometrija. S predlagano raziskavo želimo ugotoviti ali znižanje telesne teže pri ženskah s PCOS vpliva na receptivnost endometrija na nivoju izražanja genov in proteinov.

Cilji raziskave

  1. Namen predlagane prospektivne raziskave je primerjati izražanje genov in proteinskega profila v endometriju, pridobljenem v času predvidenega vgnezditvenega okna, pri ženskah s PCOS in debelostjo pred in po znižanju telesne teže. Na molekularnem nivoju bomo primerjali dva načina izgube telesne teže, z zdravili (kombinacija metformina in liraglutida) in s kombinacijo diete in telesne vadbe.
  2. Nadalje bomo primerjali profil izražanja genov in proteinski profil endometrija med PCOS pacientkami , ki bodo shujšale in normalno težkimi, plodnimi ženskami. S temi analizami želimo ugotoviti, kateri izmed dveh načinov hujšanja vodi v profil izražanja genov in proteinov, ki je bolj podoben profilu plodnih žensk.
  3. Na koncu bomo primerjali izražanje genov in proteinski profil v endometriju preiskovank, ki bodo v postopkih ZTO po hujšanju zanosile s tistimi, ki ne bodo.
  4. Ker je medikamentozno zdravljenje povezano s stranskimi učinki zdravil, bomo poskušali ugotoviti, ali ima zmanjševanje telesne teže z dieto in redno telesno vadbo enak učinek na profil izražanja genov in proteinov v endometriju kot hujšanje z zdravili. V kolikor bo učinek enak, menimo, da bi bilo bolje kot z zdravili, debelim ženskam s PCOS svetovati izgubo telesne teže s spremembo življenjskega sloga. Tako bi se izognile možnim stranskim učinkom zdravil.

Izvirnost rezultatov 

Podatkov o izražanju genov in profilu proteinov v endometriju v povezavi z ITM je malo. Poleg tega še ni jasno, ali in kako zmanjšanje telesne teže na molekularnem nivoju izboljša receptivnost endometrija. Za hujšanje debelih žensk s PCOS bomo uporabili metformin v kombinaciji z liraglutidom, glukagonu podobnim peptid 1 (GLP1) analogu. Ta način so prvi uporabili in opisali na Kliničnem oddelku za endokrinologijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Ugotovili so, da je izguba telesne teže večja, če se uporabi metformin v kombinaciji z liraglutidom, kot če se uporabi le metformin (28).

S primerjavo izražanja genov in profila proteinov v endometriju med obema pristopoma za hujšanje, želimo ugotoviti, pri katerem izmed teh pristopov bo endometrij na molekularnem nivoju bolj podoben endometriju žensk, ki so spontano zanosile. Pričakujemo, da nam bodo te analize omogočile optimizacijo postopkov ZTO pri ženskah s PCOS. Metode, s katero bi zanesljivo in neinvazivno določili receptivnost endometrija in bi nam istočasno omogočila prenos zarodka v istem postopku ZTO, še ne poznamo. Mikromreža za določanje vgnezditvenega okna endometrija pri posamezni ženski obstaja (29), vendar je metoda draga, poleg tega pa zanjo potrebujemo vzorec endometrija, kar nam onemogoča, da bi zarodek prenesli v istem postopku ZTO. Z odkritjem proteinov v tekočini endometrija, ki bi napovedovali receptivnost endometrija, bi lahko za vsako posamezno bolnico določili optimalen čas za prenos zarodka,. Tako bi zarodke lahko prenašali v istem postopku ZTO, saj vemo, da vzorčenje tekočine maternične votline ne vpliva na stopnjo nosečnosti.

Pomembnost in potencialni vpliv rezultatov

Znižanje telesne teže pri debelih žensk zmanjša količino porabljenih gonadotropinov v postopkih ZTO in izboljša njihovo uspešnost. Poleg tega znižanje telesne teže zniža pojavnost porodniških zapletov in srčnožilnih obolenj kasneje v življenju. Analiza izražanja genov in profila proteinov v endometriju pred in po izgubi telesne teže nam bo omogočila bolje razumeti vzroke za nižjo uspešnost postopkov ZTO pri debelih ženskah s PCOS. Poleg tega bi lahko s temi analizami odkrili biooznačevalce receptivnosti endometrija, ki bi jih lahko v klinični praksi uporabili za določanje optimalnega trenutka za prenos zarodka. Tako bi potrebovali manj postopkov ZTO za doseganje nosečnosti in bi zmanjšali finančno obremenitev za zdravstveni sistem in psihofizično obremenitev žensk vključenih v postopke ZTO. Izguba telesne teže in ponovna vzpostavitev ovulacij zniža tveganje za razvoj hiperplazije endometrija in endometrijskega karcinoma. Poleg tega znižanje telesne teže izboljša samopodobo žensk in njihovo psihično počutje. Predlagana raziskava predstavlja originalen doprinos v reproduktivni medicini, saj obstaja velika možnost, da bomo pridobljene rezultate lahko uporabljali v vsakodnevni klinični praksi.

Metode dela

V prospektivno klinično raziskavo bomo vključili 60 žensk. Raziskava bo potekala na Kliničnem oddelku za reprodukcijo, Ginekološke klinike v Ljubljani v sodelovanju s Kliničnim oddelkom za endokrinologijo, Kliničnim inštitutom za medicinsko genetiko Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Fakulteto za šport Univerze v Ljubljani in Inštitutom za biokemijo Medicinske fakultete v Ljubljani.

V prvo študijsko skupino bomo vključili 15 PCOS neplodnih žensk, mlajših od 38 let, z ITM > 30 kg/m2. Vključili jih bomo v 3 – mesečni program hujšanja s pomočjo diete in telesne aktivnosti. Njihova prehrana se bo držala načel ketonske diete. Telovadile bodo pod strokovnim vodstvom, vadba pa bo združevale vaje za moč in aerobno aktivnost. V drugo študijsko skupino bomo vključili 15 PCOS neplodnih žensk, mlajših od 38 let, z ITM > 30 kg/m2. Vključili jih bomo v 3 - mesečni program hujšanja z uporabo metformina (1000 mg dvakrat dnevno) v kombinaciji z liraglutidom (1.2 mg / dan). PCOS bomo potrjevali skladno z Rotterdamskimi kriteriji (oligo / anovulacija, hiperandrogenizem, ultrazvočna polisistična morfologija jajčnikov). V tretjo kontrolno skupino bomo vključili 15 žensk z normalnim ITM (BMI 18.5 – 24.9 kg/m2), ki so v preteklosti že spontano zanosile. V četrto kontrolno skupino bomo vključili 15 žensk z ITM > 30 kg/m2, ki so v preteklosti že spontano zanosile.

Preiskovanke iz obeh študijskih skupin bodo vključene v postopke ZTO po končanem 3 –mesečnem program hujšanja. Postopek ZTO bo za vse preiskovanke enak. Za spodbujanje jajčnikov bomo uporabili rekombinantni gonadotropin v kombinaciji z antagonistom gonadoliberina. Jajčne celice bomo oplodili s klasičnim IVF postopkom. Kakovost posamezne jajčne celice in zarodka bomo morfološko ocenili in ugotavljali korelacijo z izidom postopka ZTO. Profil izražanja genov in proteinov v endometriju žensk, ki bodo po hujšanju zanosile v postopku ZTO bomo primerjali s tistimi, ki ne bodo. V študijskih skupinah bomo biopsijo endometrija in izpirek maternične votline opravili v času vgnezditvenega okna, 21. - 23. dan menstrualcijskega ciklusa pred in po hujšanju. V kontrolnih skupinah bomo vzorce odvzeli le enkrat, 21.-23. dan menstruacijskega ciklusa. Vzorce bomo do analize shranili na -80 °C.

Za določitev profila izražanja genov bomo uporabili metodo RNK sekvenciranja. Analizo proteinskega profila pa bomo opravili z metodo Western – Blot. Raziskavo je odobrila Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko (19.8.2014).

Raziskovalci

red. prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal, dr. med.
izr. prof. dr. Bojana Pinter, dr. med.
doc. dr. Helena Ban Frangež, dr. med.
asist. dr. Sara Korošec, dr. med.
doc. dr. Nina Jančar, dr. med.
doc. dr. Luca Lovrečić, dr. med., univ. dipl. biol.
dr. Tanja Burnik Papler, dr. med.
Vesna Šalamun, dr. med.

Projekt financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

Vpliv selekcije neapoptotičnih spermijev z metodo macs na epigenetski status spermijev in na izid postopka zunajtelesne oploditve

V podoktorskem projektu »Vpliv selekcije neapoptotičnih spermijev z metodo MACS na epigenetski status spermijev in na izid postopka zunajtelesne oploditve« želimo preveriti kako dodatna selekcija spermijev na osnovi izražanja označevalca programirane celične smrti vpliva na izid postopka zunajtelesne oploditve in kako se ta selekcionirana populacija spermijev razlikuje od neselekcionirane na epigenetskem nivoju.

Kratek opis projekta

Postopek zunajtelesne oploditve omogoča zdravljenje neplodnosti in rojstvo otroka pri parih z najtežjimi oblikami neplodnosti. Bistvo postopka je, da se s hormoni vzpodbudi jajčnike pacientke, aspirira jajčne celice iz foliklov/jajčnikov in jajčne celice oplodi v laboratoriju. Način oploditve v laboratoriju pa je odvisen od kakovosti semena. Če je seme dobre kvalitete, se ga po posebnem postopku pripravljenega samo doda aspiriranim jajčnim celicam, ki se nahajajo v posebnem gojišču. Če pa je seme slabe kvalitete, pa je potrebna posebna obravnava. Ključna metoda zdravljenja moške neplodnosti v tem primeru je neposredni vnos spermija v citoplazmo jajčne celice - ICSI (angl. intracytoplasmic sperm injection), pri kateri se pod posebnim mikroskopom v vsako jajčno celico injicira po 1 spermij. Selekcija spermija za injeciranje v jajčno celico je odvisna od presoje embriologa, ki izbira morfološko najbolj normalne spermije, ki so na voljo, pod 200/400x povečavo. Ta povečava omogoča vidljivost večjih okvar morfologije spermijev, ne omogoča pa izbora spermija brez porušene integritete DNK (fragmentacije, denaturacije DNK, epigenetske nepravilnosti). Zato je selekcija spermijev pred postopkom ICSI izrednega pomena, saj lahko zmanjša verjetnost injiciranja spermija z DNK poškodbo v jajčno celico.

Ena izmed metod, ki omogoča izbor bolj kvalitetnega spermija pred oploditvijo, je izbor spermija s pomočjo magnetkov, to je z metodo MACS (angl. magnetic activated cell sorting), na osnovi (ne)vezave spermijev na aneksin V. Aneksin V je protein, ki se z veliko afiniteto veže na fosfatidilserin, ki se nahaja na površini celic, ki so na poti v apoptozo (programirano celično smrt). To omogoča, da se s pomočjo železnih kroglic, ki imajo vezan aneksin V, preko vezave teh kroglic na magnet, začetno populacijo celic loči na žive (tiste, ki ne vežejo aneksina V) in na apoptotične celice (tiste, ki vežejo aneksin V). Raziskave kažejo, da tak način selekcije zmanjša število spermijev s fragmentirano DNA, izboljša akrosomsko reakcijo spermijev, izboljša stopnjo ugnezditve zarodkov in izboljša stopnjo zanositve. Kljub tem ugotovitvam pa zaenkrat še ni bilo nobene raziskave, ki bi ugotavljala epigenetski status spermijev glede na način selekcije. Epigenetski status spermijev je pomemben, saj zadnje raziskave kažejo, da vzorec metiliranja DNK v spermijih vpliva na normalen razvoj zarodka, vpliva na ugnezdenje zarodka in tudi na izid nosečnosti. V osnovi epigenetske spremembe na DNK povzročijo spremembe v izražanju genov, niso pa odvisne od sprememb v zaporedju DNK, najpogosteje pa se kot epigenetsko spremembo omenja metiliranje DNK.

Cilji projekta

Raziskava je osredotočena predvsem na dva pomembna cilja, in sicer bo prvi cilj ugotoviti pomen nove metode – to je selekcije spermijev za postopek zunajtelesne oploditve s postopkom MACS, na razvoj in ugnezditev zarodkov ter na izid nosečnosti. Drugi cilj pa bo ugotoviti, kako se razlikujeta neselekcionirana in z MACS metodo selekcionirana populacija spermijev na epigenetskem nivoju. Gre za prospektivno študijo na sestrskih jajčnih celicah pri parih vključenih v postopek zunajtelesne oploditve z moškim faktorjem neplodnosti, natančneje pri pacientih s teratozoospermijo.

Raziskovalci

Dr. Martin Štimpfel, univ.dipl.bioteh., Laboratorij za oploditev z biomedicinsko pomočjo, Klinični oddelek za reprodukcijo, Ginekološka klinika, UKC Ljubljana

Projekt financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
 

Proteinurija in drugi neinvazivni pokazatelji zavrnitve presajene ledvice

Kratek opis projekta

Aplikativni raziskovalni projekt Proteinurija in drugi neinvazivni pokazatelji zavrnitve presajene ledvice sofinancirata Agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost (ARRS) in farmacevtska družba Astellas Pharma d.o.o. (25%). Namen projekta je preučiti diagnostični pomen neinvazivnih bioloških pokazateljev zavrnitve presajne ledvice v periferni krvi in seču, ki se lahko uporabljajo v vsakodnevni klinični praksi.

Nosilna raziskovalna organizacija projekta je Univerzitetni klinični center Ljubljana, raziskovalna organizacija soizvajalka pa Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta. Projekt je financiran za obdobje 3 let: od 1.3. 2016 do 28.2. 2019.

Povzetek vsebine raziskovalnega projekta 

Dolgoročno preživetje presajenih ledvic se v zadnjih dveh desetletjih ni pomembno izboljšalo. Glavni vzrok odpovedi presajene ledvice je zavrnitev presadka. Razlikujemo z limfociti T posredovano (celično) in s protitelesi posredovano (humoralno) zavrnitev. Humoralna zavrnitev ima slabšo prognozo in je glavni vzrok odpovedi delovanja presadka. Standardni način ugotavljanja zavrnitve je patohistološka analiza vzorca ledvične biopsije. Ledvična biopsija je invaziven poseg, povezan s krvavitvami in večjim tveganjem za izgubo presadka. Biopsijo presadka napravimo, ko ugotovimo poslabšanje ledvičnega delovanja. Problem predstavlja tudi nespecifičnost patohistoloških sprememb. Zato se iščejo neinvazivni pokazatelji zavrnitve v seču in krvi, s katerimi bi prepoznali zavrnitev in vrsto zavrnitve že pred zmanjšanjem ledvičnega delovanja.

Epidemiološke raziskave so pokazale, da je zvečano izločanje beljakovin v seču (proteinurija) neodvisni dejavnik tveganja za krajše preživetje presajene ledvice. Proteinurija je pokazatelj okvare endotelnih celic ledvičnih žil in tubulnih epitelnih celic. Posledica je zvečana prepustnost za beljakovine, ki se iz plazme izločijo v seč. Ker zavrnitev presajene ledvice povzroči okvaro endotelnih in tubulnih epitelnih celic, pričakujemo zvečanje proteinurije še pred napredovalo okvaro in zmanjšanjem delovanja presadka. Kljub dejstvu, da je zavrnitev najpogostejši vzrok odpovedi presajene ledvice, so možni tudi drugi vzroki proteinurije (npr. ponovitev glomerulne bolezni, diabetična okvara presadka). Da bi razlikovali med zavrnitvijo in drugimi boleznimi presajene ledvice, imamo na razpolago tudi druge pokazatelje imunološke okvare presadka. Pri humoralni zavrnitvi je ključen razvoj protiteles, ki se vežejo na antigene presajene ledvice. Najpomembnejša so protitelesa proti humanim levkocitnim antigenom darovalca. V zadnjem času ugotavljajo pomembno vlogo protiteles proti receptorjem za angiotenzin II in receptorjem za endotelin na endotelnih celicah. Ker nekatera protitelesa aktivirajo komplement, lahko v seču bolnikov s humoralno zavrnitvijo pričakujemo prisotnost končnega litičnega kompleksa komplementa C5b-9. Zaradi poškodbe filtracijske pregrade ledvičnih telesc, se v seču pojavijo epitelne celice – podociti.

Cilji

Cilji raziskovalnega projekta so na osnovi sprememb proteinurije v povezavi z ostalimi predlaganimi neinvazivnimi pokazatelji zavrnitve v seču in serumu:

  1. napovedati zavrnitev presajene ledvice pred zmanjšanjem ledvičnega delovanja,
  2. razlikovati med celično in humoralno zavrnitvijo, ki imata različno zdravljenje in prognozo.

Vlogo proteinurije in drugih neinvazivnih pokazateljev zavrnitve presajene ledvice bomo preučili v historični kohortni in prospektivni potrditveni raziskavi.

V historično kohortno raziskavo bomo vključili celotno nacionalno kohorto bolnikov, ki so od januarja 2000 do decembra 2012 prejeli ledvico umrlega darovalca in so imeli zaradi poslabšanja ledvičnega delovanja napravljeno biopsijo in potrjeno zavrnitev. Ocenili bomo občutljivost in specifičnost zvečanja proteinurije v vzorcu seča za ugotavljanje zavrnitve in vrste zavrnitve.

V potrditveni kohortni raziskavi bomo v rednih časovnih razmakih spremljali proteinurijo in ostale predlagane neinvazivne pokazatelje zavrnitve ter prospektivno ovrednotili njihovo vlogo pri zgodnjem napovedovanju zavrnitve. Drugi del raziskovalnega projekta je zasnovan kot prospektivna kontrolirana raziskava pri bolnikih, ki so oz. bodo prejeli ledvico umrlega darovalca od januarja 2014.

Z raziskavo želimo potrditi hipotezo, da lahko s pomočjo spremljanja proteinurije in ostalih neinvazivnih pokazateljev zavrnitve pravočasno ugotovimo zavrnitev presadka in napovemo vrsto zavrnitve pred zmanjšanjem delovanja presadka.

Z zgodnjim odkritjem zavrnitve lahko prilagodimo imunosupresivno zdravljenje še pred poslabšanjem ledvičnega delovanja in s tem preprečimo nepopravljivo okvaro presadka in morda podaljšamo preživetje presajene ledvice.

Objave in predstavitve

ARNOL, Miha. Clinical biomarkers for kidney allograft rejection. Transplantation and regenerative medicine, ISSN 2386-0944, feb. 2016, vol. 1, no. 2, str. 17-22, [COBISS.SI-ID 2885292]

GUBENŠEK, Jakob, BUTUROVIĆ-PONIKVAR, Jadranka, KANDUS, Aljoša, ARNOL, Miha, LINDIČ, Jelka, KOVAČ, Damjan, ALEŠ, Andreja, ROMOZI, Karmen, PONIKVAR, Rafael. Treatment of antibody-mediated rejection after kidney transplantation - 10 years' experience with apheresis at a single center. Therapeutic apheresis and dialysis, ISSN 1744-9979, jun. 2016, vol. 20, iss. 3, str. 240-245, [COBISS.SI-ID 3277228]

ARNOL, Miha, MLINŠEK, Gregor, KANDUS, Aljoša, OBLAK, Manca, LINDIČ, Jelka, KOJC, Nika, FERLUGA, Dušan, BUTUROVIĆ-PONIKVAR, Jadranka. Noninvasive clinical biomarkers for antibody-mediated kidney allograft rejection = Neinvazivni klinični pokazatelji humoralne zavrnitve presajene ledvice. V: ŠKOBERNE, Andrej (ur.). Zbornik izvlečkov = Book of abstracts. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo - Slovensko nefrološko društvo, 2016, str. 121-123. [COBISS.SI-ID 3406252]

Izvajanje raziskovalnega projekta 
Center za transplantacijo ledvic, Klinični oddelek za nefrologijo,
Inštitut za patologijo, Medicinska fakulteta.

Raziskovalci 

izr. prof. dr. Miha Arnol, dr. med.,
prof. dr. Jadranka Buturović-Ponikvar, dr. med.,
izr. prof. dr. Jernej Pajek, dr. med.,
doc. dr. Gregor Mlinšek, dr. med.,
doc. dr. Jakob Gubenšek, dr. med.,
dr. Andreja Aleš-Rigler, dr. med.
asist. dr. Nika Kojc, dr. med.,
akad. prof. Dušan Ferluga, dr. med.,
viš. znanst. sod. dr. Alenka Vizjak, dipl. biolog.
 


../slikev/arrs_e.jpgProjekt sofinancirata Astellas Pharma d.o.o. in 
Javna agencija za raziskovalno dejavnost
Republike Slovenije.

 

Poligenski dejavniki endokrinoloških bolezni

Podoktorski projekt »Opredelitev poligenskega ozadja endokrinoloških bolezni z naprednimi tehnologijami sekvenciranja in bioinformatike« je usmerjen v odkrivanje poligenskega ozadje dveh različnih bolezenskih obolenj, pri katerih pristopi mendelske genetike ne razložijo celotne slike in razvoja ustreznih analitskih rešitev, ki bi tovrstno analizo prenesle v vsakodnevno klinično obravnavo bolnikov. Razumevanje poligenskih faktorjev je ključno za razumevanje nastanka bolezni in njihovih zapletov, kar je osnovno za boljšo celostno obravnavo bolnikov.

Ozadje

Genetske bolezni delimo v dve skupini: mendelske bolezni in poligenske bolezni. Pri mendelskih boleznih je sprememba v enem genu dovolj za nastanek bolezni, medtem ko je pri poligenskih boleznih za razvoj bolezni potrebna ustrezna kombinacija več genetskih sprememb v različnih, neodvisnih genih. Primer mendelske bolezni je fenilketonurija, primeri poligenskih bolezni pa zajemajo debelost in nekatere kardiovaskularne bolezni ter nevrološke bolezni. Delež poligenskih bolezni je bistveno višji od mendelskih bolezni, hkrati pa opredelitev njihovega ozadja zahteva kompleksne analitske postopke.

../slikev/Slika_2_obesity_network-jpg.jpgDebelost je eden glavnih globalnih zdravstvenih problemov. Debeli otroci in mladostniki so dovzetni za razvoj zdravstvenih zapletov v odrasli dobi. Poglavitni zaplet je razvoj inzulinske rezistence in posledično sladkorne bolezni tipa 2. Asociacijske študije preko celotnega genoma (GWAS) so uspele identificirati več genov, ki lahko vplivajo na razvoj debelosti, med njimi sta glavna FTO in MC4R, ki pa razložita vzrok le manjšega deleža debele populacije. Pereča problematika naraščanja števila debelih oseb, še posebej v mlajši populaciji, je zadosten razlog za poglobljeno analizo poligenskih vzrokov tega pojava. 

 

../slikev/Slika_3_hh_network-jpg.jpgHiperholesterolemija (HH) je stanje povišanih vrednosti holesterola v krvi, ki za 100-krat poviša verjetnost razvoja ateroskleroze in kardiovaskularnih zapletov. Prevalenca družinske HH je ocenjena na okoli 1/500. Večina bolnikov je nosilcev vzročnih sprememb v genih LDLR, APOB in PCSK9. Kljub temu pa več kot četrtini bolnikov ne moremo pojasniti bolezni s spremembami v omenjenih genih. Ta skupina bolnikov predstavlja idealno populacijo za analizo poligenskih vzrokov razvoja HH. Slovenija je trenutno edina država na svetu, ki izvaja univerzalni presejalni test pri petletnih otrocih z namenom zgodnjega ugotavljanja povišanih vrednosti holesterola. Letno je v presejalno analizo vključenih okoli 17.000 otrok, od leta 2011 pa se za otroke, ki so pozitivni na presejalnem testu, izvaja tudi sistematična analiza genov LDLR, APOB in PCSK9.

Identifikacija še neznanih genetskih dejavnikov pri razvoju hiperholesterolemije bi olajšala in izboljšala obravnavo izpostavljene populacije.

Cilji 

../slikev/Slika_4_interaktom-jpg.jpg

 

 

Poligenske oblike debelosti in hiperholesterolemij (HH) so še relativno malo raziskane, kljub temu pa je opredelitev njihove etiologije ključna za razvoj usmerjene in ustrezne klinične obravnave bolnikov. Projekt »Opredelitev poligenskega ozadja endokrinoloških bolezni z naprednimi tehnologijami sekvenciranja in bioinformatike« ima naslednje cilje: 

  1. Identifikacija genetskega ozadja poligenskih oblik HH, ki bi izboljšala uspešnost univerzalnega presejalnega testa in omogočila dostop do ustrezne klinične obravnave tudi osebam pri katerih vzrok HH do sedaj ni bil poznan.
  2. Identifikacija genetskega ozadja poligenskih oblik debelosti in njihov vpliv na razvoj zapletov, ter ovrednotenje prevalence monogenetskih oblik debelosti v slovenski otroški populaciji, kar bi omogočalo usmerjeno klinično obravnavo posameznika in izboljšano prognozo.
  3. Vzpostavitev analitskih in bioinformatskih pristopov za opredelitev pomena poligenskih variant za razvoj kompleksnega kliničnega fenotipa in priprava napovednih modelov tveganj za razvoj bolezenskih zapletov, ki bi izboljšali klinično obravnavo posameznika.

Objave in predstavitve

Znanstveni članki
KOVAČ, Jernej, ŠUTUŠ TEMOVSKI, Tamara, ROZMARIČ, Tomaž, HORVAT, Simon, BELTRAM, Jasmina, TREBUŠAK PODKRAJŠEK, Katarina, BATTELINO, Tadej, KOTNIK, Primož. DEPTOR promoter genetic variants and insulin resistance in obese children and adolescents. Pediatric diabetes, ISSN 1399-543X, 2017, vol. 18, iss. 2, str. 152-158, doi: 10.1111/pedi.12371. [COBISS.SI-ID 2775980]

Predstavitve na znanstvenih srečanjih
TREBUŠAK PODKRAJŠEK, Katarina, KLANČAR, Gašper, GROŠELJ, Urh, KOVAČ, Jernej, BATTELINO, Tadej. Next generation sequencing in clinical diagnosis of familial hypercholesterolemia. V: URLEP, Žiga (ur.), JUVAN, Peter (ur.). Book of abstracts, Elixir-si Launch & 11th CFGBC Symposium Data for Life, Ljubljana, September 20 - September 21, 2016. Ljubljana: Faculty of Medicine, 2016, str. 15. http://cfgbc.mf.uni-lj.si/2016data4life/abstracts/Book_of_Abstracts.pdf. [COBISS.SI-ID 3478188]

KOVAČ, Jernej, KLANČAR, Gašper, TESOVNIK, Tine, GROŠELJ, Urh, BATTELINO, Tadej, TREBUŠAK PODKRAJŠEK, Katarina. Introduction of a routine NGS-based genetic screening into the universal screening programme for hypercholesterolemia in Slovenian 5-years old children. EJHG. European journal of human genetics, ISSN 1018-4813, 2016, suppl. 1, vol. 24, str. 86. [COBISS.SI-ID 3477420]

PETERNELJ, Tina Tinkara, GROŠELJ, Urh, TREBUŠAK PODKRAJŠEK, Katarina, KOVAČ, Jernej, CAPPELLARI, Gianluca Gortan, BARAZZONI, Rocco, BATTELINO, Tadej, JERALA, Roman, HORVAT, Simon. Inflammasome activation in children with hypercholesterolemia and the effects of ezetimibe therapy. V: Systems biology of innate immunity, Summer Frontiers 2016, September 7th to 9th, Nijmegen - the Netherlands. Nijmegen: [s. n.], 2016, str. 45. [COBISS.SI-ID 6079002

Objave v poljudnih publikacijah
GROŠELJ, Urh, KOVAČ, Jernej, BATTELINO, Tadej. Slovensko znanje v spopadu s holesterolom: hiperholesterolemija - predstavitev edinstvenega in učinkovitega programa zgodnjega odkrivanja dedno povišanega holesterola med Slovenci. Delo, ISSN 0350-7521, 24. mar. 2016, leto 58, št. 70, str. 14. [COBISS.SI-ID 2901420]

Raziskovalci

Dr. Jernej Kovač, univ. dipl. biokem, Služba za specialno laboratorijsko diagnostiko, Pediatrična klinika, UKC Ljubljana.
 



../slikev/arrs_e.jpgProjekt v celoti financira
Javna agencija za raziskovalno dejavnost
Republike Slovenije.

 

BV_CerfOznake_EN15224_B