Linkedln Instagram Twitter Youtube   
 slo 
 eng 
 
 

ORGANIZIRANOST KLINIK

 

Medicinski simulacijski center

 

Simulacijsko učenje

 

Galerija

 

Izobraževalni dogodki

 

Simulacijsko učenje

Izobraževanje je vse zajemajoč proces, ki se konča z spremembo obnašanja učenca. V svoji knjigi “The Adult Learner: A Neglected Species” Knowles pravi, da želijo odrasli o svojem izobraževanju odločati sami in da ne potrebujejo nikogar, ki bi te odločitve sprejemal namesto njih. Za razliko od otrok odrasli odločajo sami, kaj se je pomembno naučiti. Informacijo ovrednotijo glede na svoja prepričanja in vrednote. Naučeno mora biti koristno takoj in ne v neki daljni prihodnosti (kot pri otrocih). Odrasli imajo veliko izkušenj in jasno oblikovane poglede, zato v procesu učenja tudi učenci predstavljajo pomemben vir informacij in znanja.

V žarišču izobraževanja je učenec in ne učitelj. Učenec se izobražuje v interakciji z okoljem, ki ponuja izkušnje. Torej je izobraževanje sprememba v obnašanju, ki temelji na izkušnji. Ta izobraževalna izkušnja vedno vključuje interakcijo z učiteljem, nikoli pa ni omejena samo na to interakcijo. Učenje s simulacijami je oblika izkustvenega učenja.

Učenje poskušajo pojasniti številne teorije in simulacijsko učenje vključuje vse te ideje in razmišljanja:

  • Behavioristična teorija (Skinner, Thorndike in Watson):
    • obnašanje se spreminja pod vplivom zunanjih dejavnikov, predvsem v obliki kazni in nagrade.
  • Kognitivna teorija:
    • učenje je boljše, če obstaja struktura in zato uvajajo pojem konceptualnega učenja.
  • Konstruktivistična teorija:
    • človek mora pridobljene informacije oz doživetja še nadalje opredeliti v luči že pridobljenih izkušenj, jih dodatno testirati, preden jih umesti v fond pridobljenega znanja.
  • Humanistične teorije (Rogers, Maslow, Knowles in Vella):
    • učenje je posledica razmišljanja o osebnem doživetju in notranje motivacije.
  • Teorija izkustvenega učenja (Kolb, Dewey, Lewin, Piaget):
    • učimo se skozi razmišljanje o aktivnem doživetju.

Teorija izkustvenega učenja, katere zagovornik je David Kolb (Kolb, D. A. 1984. Experiential Learning: Experience as the Source of Learning and Development. Prentice-Hall, Englewood Cliffs, NJ.), temelji na Lewinovem izkustvenem učnem krogu:

2017-12-19_10_11_23-Nova_spletna_stran_2_(2)_[Samo_za_branje]_-_Microsoft_Word.png

Slika 1: Lewinov izkustveni učni krog

Ko govorimo o medicinskem izobraževanju, ponuja simulacijsko učenje dragoceno klinično izkušnjo, vendar v varnem okolju brez ogrožanja bolnika, torej v okolju, kjer so napake dovoljene. Vsaka simulacija se mora končati z nekim premislekom – refleksijo. V ta namen po simulaciji o izkušnji udeleženca razpravljamo. To z angleško besedo poimenujemo "debriefing".

Oblikovanje prave, realne klinične izkušnje zahteva pripravo. Bolnika ali poškodovanca simuliramo ali s simulatorjem ali z živim modelom. V uporabi so različno tehnično razviti simulatorji (odvisno od ciljev simulacije). Pomembnejše od simulatorja je okolje. To okolje vključuje poleg prostora in opreme tudi dokumentacijo, protokole, postopke in način komunikacije.

Najbolj pomemben del simulacijskega učenja je razgovor po simulaciji (debriefing). Naloga inštruktorja oz še bolje facilitatorja je, da posameznemu udeležencu omogoči, da sam razmišlja in analizira svojo izkušnjo. Vodenje po simulacijskega razgovora na način, ki omogoča pravo učenje, je zapleteno in zahteva mnogo izkušenj. Poskrbeti je potrebno, da se vsi vključijo v razpravo, da se v razpravi dosežejo vnaprej določeni cilji, da se razpravlja o vseh pomembnih elementih, vendar na način, ki ni ogrožajoč in ki udeležencem prepušča, da do ciljnih ugotovitev pridejo sami. Pravilno vedenje in postopke je potrebno poudariti ter vnesti v razpravo tiste učne točke, ki se udeležencem izmuznejo. Razprava po simulaciji ne sme biti osredotočena na inštruktorja in ne sme postati predavanje. Da dosežemo želeni cilj (razmišljanje oz refleksija udeleženca), svojo analizo in oceno podamo šele, ko udeleženec opravi svojo. Pri tem ne smemo dajati vtisa, da je samo naše mnenje pomembno, ter ne smemo podcenjevati in razvrednotiti mnenja udeleženca. Pri vodenju razprave moramo biti prilagodljivi, četudi katero od zastavljenih učnih točk žrtvujemo. Priložnost, da razmišlja, je potrebno dati tudi tistemu, ki je s scenarijem opravil brezhibno, saj se tudi iz analize dobro opravljenega dela lahko marsikaj naučimo.

Kot vidimo, je simulacijsko učenje kompleksna metoda, za uporabo katere se je potrebno dodatno usposabljati in pogosto nabirati izkušnje. Zato tisti, ki nimajo ustreznega usposabljanja in izkušenj, to metodo težko učinkovito uporabljajo.

VIZITKA VIZITKA
MEDICINSKI SIMULACIJSKI CENTER

UKC Ljubljana
Zaloška 7, I. klet
1000 Ljubljana

glavna_stavba_ukc.jpg
Glavna stavba UKC Ljubljana

BV_CerfOznake_EN15224_B