Zgodovinski mejniki

240 let razvoja in napredka

Zgodovina Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana se začne leta 1786 z ustanovitvijo prve Civilne bolnice v Ljubljani na območju Ajdovščine.

Zahvala za ustanovitev prve bolnišnice v Ljubljani gre Jožefu II., ki je leta 1786, dve leti po svojem obisku v Ljubljani, na katerem se je zavzel za ustanovitev bolnišnice, podpisal odlok o ustanovitvi Civilne bolnice v Ljubljani. Za bolnišnico so določili samostan diskalceatov (bosonogih avguštincev) na Ajdovščini. 

Civilna bolnica je pomenila prelomnico v razvoju javnega zdravstva na Slovenskem, saj je bila namenjena izključno zdravljenju bolnikov in je imela organizirano zdravstveno ter negovalno osebje. Sprva je razpolagala z 12 bolniškimi posteljami.

Ko so Francozi leta 1813 zapustili Ljubljano, je bolnišnico na Ajdovščini prevzela mestna občina, leta 1849 pa dežela Kranjska. Leta 1865 je bila na Poljanah odprta otroška bolnišnica.

Zaradi demografskega pritiska je deželni zbor leta 1888 sprejel sklep o gradnji nove bolnišnice med Ljubljanico in Zaloško cesto. Nova Deželna civilna bolnica je bila odprta oktobra 1895. Zgrajena je bila v paviljonskem slogu, obsegala je 15 poslopij (7 bolniških in 8 upravno-gospodarskih) ter imela 568 bolniških postelj. Prvo leto delovanja je bolnišnica sprejela 5.420 bolnikov, leta 1911 pa je število naraslo na 10.479. Bolnišnica je imela centralno parno kurjavo, parno kuhinjo in pralnico ter električno centralo.

Med obema vojnama je skrb za zdravstvo od deželne vlade v Ljubljani prevzela osrednja vlada v Beogradu, ki je sicer kupila zgradbo za žensko bolnišnico, za izgradnjo novih ali razširitev starih pa ni skrbela. Leta 1927 je bolnišnico prevzela v upravljanje ljubljanska oblastna samouprava, kar je bila za bolnišnico nedvomno koristno, saj so bili nemudoma narejeni načrti za preureditev in dograditev bolnišnice. Število bolnikov je po letu 1918 naraščalo in doseglo število 15.000 bolnikov letno. Tako je ostalo do leta 1927, ko je število bolnikov začelo hitro rasti. Leta 1938 je bilo sprejetih že 31.419 bolnikov, leta 1940 pa že 35.600.

Pristojni so si zaradi težkih pogojev dela že pred II. svetovno vojno prizadevali, da bi Ljubljana dobila novo bolnišnico. Stanje se je po koncu vojne nekoliko popravilo, vendar se je kmalu znova pokazala potreba po večjih prostorih in boljših pogojih dela. Leta 1945 je bila ustanovljena popolna Medicinska fakulteta v Ljubljani. Splošna bolnišnica je postala njena učna baza in se je preimenovala v Klinične bolnice. 

Leta 1957 je bila zgrajena Poliklinika, kamor so preselili ambulantne dejavnosti nekaterih kliničnih oddelkov. V tem obdobju se je začela sistematična gradnja znanja, ki je temeljila na povezavi med teorijo in prakso.

»Zgodovina UKC Ljubljana je zgodovina razvoja slovenske medicine, pa tudi zgodovina solidarnosti, znanja in človečnosti. Od prvih 12 postelj leta 1786 do današnjih več kot 2000, od špitala do heliporta, od najpreprostejše ročne oskrbe do digitalne diagnostike – UKC Ljubljana ostaja temeljni steber zdravstvenega sistema in prostor, kjer se znanost srečuje s sočutjem,« je ob 240-letnici Civilne bolnice zapisala prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., predstojnica Katedre za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Nova doba medicine v Sloveniji

Gradnja nove stavbe Kliničnega centra, enega najobsežnejših gradbenih projektov v slovenskem zdravstvu, je potekala med letoma 1966 in 1975. Nova stavba je bila uradno odprta 29. novembra 1975. S skoraj 1100 novimi bolniškimi posteljami, sodobno arhitekturo in organizacijo dela je Klinični center Ljubljana postal največji bolnišnični kompleks v Jugoslaviji.

Skupščina SRS Slovenija je 30. junija 1966 sprejela Zakon o nadaljnji izgradnji kliničnega centra v Ljubljani in za ta namen zagotovila 191 milijonov dinarjev (revalorizirano po preračunu SURS 170 milijonov evrov leta 2020). 40 odstotkov denarja je zagotovila SR Slovenija, 30 odstotkov občine na območju mesta Ljubljane in 30 odstotkov ostale občine v regiji. Tako se je 13. julija 1966 pričela gradnja osrednje stavbe Kliničnega centra. Končna investicijska vrednost je bila 617 milijonov dinarjev v letu 1975 (revalorizirano po preračunu SURS 153 milijonov evrov leta 2020).

Leta 1970 se je začela selitev v novo bolnišnično stavbo; takrat so Klinične bolnice razpolagale s približno 2800 bolniškimi posteljami in 2400 zaposlenimi (od tega 250 zdravnikov in 500 medicinskih sester). Zdravstveno osebje je v teh prostorih dobilo boljše pogoje za delo, bolniki pa dostop do sodobnejših oblik zdravljenja.

Leta 1992 je Vlada Republike Slovenije sprejela odlok o ustanovitvi javnega zdravstvenega zavoda Klinični center Ljubljana. To je bila pomembna prelomnica: bolnišnice so se povezale v enotno ustanovo, sposobno obvladovati tudi najzahtevnejše medicinske izzive.

Leta 1996 je Vlada Republike Slovenije sprejela sklep o preoblikovanju javnega zavoda Klinični center Ljubljana, na podlagi katerega je svet zavoda sprejel nov Statut organizacije. S tema aktoma so bile natančneje opredeljene temeljne dejavnosti Kliničnega centra - zdravstvena dejavnost ter izobraževalna in raziskovalna dejavnost Ustanovitelju - Republiki Sloveniji - oziroma Vladi republike Slovenije v njenem imenu, so bila dana večja upravljavska pooblastila kot doslej, funkcija managementa pa je bila razdeljena na generalnega in strokovnega direktorja.

S 1.1. 1998 sta se iz Kliničnega centra izločila SPS Psihiatrična klinika ter Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo (Golnik). Konec leta 1998 je imel KC 2700 postelj in 6027 zaposlenih. V tem letu se je v KC zdravilo 84.500 bolnikov, v ambulantah pa je bilo opravljenih 670.000 pregledov.

Od leta 2000 se je začela pospešeno uveljavljati računalniška tehnologija, tako so zaposleni pridobili pravico do kreiranja in uporabe e-pošte s končnico kclj.si.

Leta 2007 je bila končana gradnja Nevrološke klinike s površino 11.500 kvadratnih metrov, za katero je bil temeljni kamen položen leta 1997. Začela se je gradnja nove ljubljanske urgence, DTS (Diagnostično-terapevtske službe), ki je bila končana leta 2013.

Leta 2009 je bila, po 15 letih od začetne pobude civilne pobude, končana gradnja nove Pediatrične klinike v Ljubljani, prav tako sta bili v veliki meri sta zaključeni dozidava in prenova Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo (ORL).

Leta 2013 je bil na strehi UKC Ljubljana odprt heliport - pomembna pridobitev za paciente v celotni državi in v tujini, saj bolnike s helikopterji lahko prepeljemo neposredno na UKC Ljubljana in s tem prihranimo življenjsko pomembne sekunde.

PRESEŽNA ARHITEKTURA STANKA KRISTLA: SIMBOL INOVACIJ IN VARNO ZAVETJE

Sodoben klinični center v Ljubljani je arhitekt Stanko Kristl zasnoval kot svetel, prostoren in funkcionalen prostor, kjer se združujeta skrb za paciente in sodobna medicina. Stavba ni le klinika – je simbol inovacij, predanosti osebja in vizije zdravstva prihodnosti.

Takrat največji bolnišnični kompleks v nekdanji Jugoslaviji je na novo začrtal smer bolnišnične arhitekture tudi v mednarodnem merilu, saj Kristl s sodelavci ni pozabil niti na dejstvo, da je bolnišnica vpeta v vsakdanje življenje. 

O vhodni avli je Stanko Kristl povedal, da je želel, da bi pri zaposlenih vzbujala vtis veličastnosti in pomembnosti, torej delovnega mesta, kamor vsak dan znova vstopaš s ponosom. S stropom, obloženim z velikimi krožniki iz pločevine, ki spominjajo na ženske prsi, pa je želel arhitekt obiskovalcu dati občutek, da je vstopil v varno zavetje, kakršnega dojenčku nudi materino naročje. 

Belini, ki jo asociiramo s klinikami in sterilnimi prostori, se je po svojih besedah namenoma izognil, saj se mu je iz težkega obdobja, ko mu je v bolnišnici umrl oče, vtisnila v spomin prav hladna bela barva. Izbral je toplejšo barvno shemo, za katero ga je nekega jutra navdihnil sončni vzhod, v kombinaciji z modrimi in sivimi toni.

»Dotlej v Jugoslaviji ni bilo bolnice z več kot 200 posteljami, tako da s takšnimi projekti nismo imeli nobenih izkušenj. Privolil sem, a pod pogojem, da nam dajo dovolj časa, literaturo, nam omogočijo študij z obiski bolnišnic in povezave s stroko v tujini. Dovolili so, a so zahtevali, da delamo 10 ur na dan, tudi sobote. Kmalu smo bili v koraku z Danci in Švedi, celo korak pred njimi, pa po ameriških vojaških bolnišnicah oziroma njihovih oddelkih za paciente, pri katerih so odločale sekunde, smo se zgledovali.«
akademik, častni profesor, arhitekt, inovator in humanist dr. Stanko Kristl, ki je za Univerzitetni klinični center v Ljubljani leta 1976 prejel Župančičevo nagrado